Kritično o medijski strategiji

V Inštitutu Digitas z zaskrbljenostjo spremljamo nastajanje nacionalne medijske strategije za obdobje od leta 2017 do leta 2025 (v nadaljevanju: strategija). Osnutek strategije kaže na nerazumevanje vpliva novih tehnologij na ustvarjanje, razširjanje in konzumiranje medijskih vsebin. Vsebuje nove elemente glede na predhodni osnutek, ki zahtevajo poglobljeno strokovno obravnavo. Le-te v treh delovnih dneh ni bilo mogoče opraviti, zato v roku tudi ni mogoče podati celovitih pripomb. Za nekatera področja bi bilo smiselno opraviti širše posvetovanje s strokovno in z drugimi zainteresiranimi javnostmi. Ministrstvo smo pozvali, da podaljša rok za podajo pripomb, da bo le-ta skladen z načeli in minimalnimi priporočili Resolucije o normativni dejavnosti. Preliminarno izpostavljamo le dve področji:

  • uvedbo obveznega prispevka operaterjev in
  • dostopnost medijev za ranljive skupine in invalide.

Proti obdavčitvi interneta

Odločno nasprotujemo uvedbi ukrepa za doseganje drugega splošnega cilja — pokritost vsega ozemlja Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) z medijskimi vsebinami v javnem interesu —, ki predvideva uvedbo obveznega prispevka operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov, v sklad za deficitarne informativne vsebine.

Nestrinjanje izražamo že z izrazoslovjem, ki kaže na nerazumevanje področja:

  • pokritost ozemlja s priključki ali vsebinami: v večini naštetih primerov nikakor ne gre za pokrivanje celotnega ozemlja RS, ampak za pokrivanje prebivalstva ali gospodinjstev. Tovrstno pokritost namreč lahko merimo, pokritost ozemlja pa se lahko meri denimo pri pokrivanju s tistimi vsebinami, ki se razširjajo prek radijskih signalov. V skladu s tem je treba pregledati in v strategiji morebiti popraviti vse kazalnike, ki se nanašajo na pokritost ozemlja;
  • operater, ki ponuja dostop do svetovnega spleta, in spletni priključki: slovenska sektorska zakonodaja ne določa pojmov dostop do svetovnega spleta in spletni priključek. V skladu z veljavnim Zakonom o elektronskih komunikacijah bi lahko kvečjemu govorili o izvajalcu storitve dostopa do interneta in nikakor o izvajalcu storitve dostopa do spleta. Prav tako bi lahko govorili o internetnih priključkih in nikakor ne o spletnih priključkih.

Dodatno obdavčevanje vseh imetnikov internetnih priključkov z novim medijskim davkom je nesprejemljivo. Republika Slovenija je v skladu s četrtim odstavkom 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija vse imetnike električnih priključkov že zavezala k plačevanju prispevka za RTV Slovenija. Uvedba novega medijskega davka bi pomenila podvajanje davčne obveznosti za namen izvrševanja medijske politike. Poleg tega so komunikacijske storitve že obdavčene po splošni 22 odstotni stopnji davka na dodano vrednost in so davčno v manj ugodnem položaju kot knjige in tiskani mediji, za katere velja znižana 9,5 odstotna stopnja davka na dodano vrednost.

Kakršnakoli dodatna obdavčitev ponudnikov dostopa do interneta, vezana na imetnike internetnih priključkov, bi bila škodljiva za vse prebivalce in gospodarstvo v Sloveniji. Dvig cen storitev do dostopa do interneta bi podražil že tako visoke cene storitev, zlasti pri hitrejših paketih. Na ta način bi se odločanje uporabnikov za hitrejše pakete še dodatno zmanjšalo. Višje cene bi prispevale tudi k večanju digitalnega razkoraka med tistimi, ki imajo ustrezen dostop do interneta, in tistimi, ki ga nimajo. To pa bi bilo v nasprotju s sprejeto vladno strategijo na področju informacijske družbe.

Ker se je ministrstvo odločilo predlagati vezavo davka na internetni priključek, pri čemer govori o spletu, bi lahko sklepali, da želi svoje ukrepe povezati z dostopom do spleta, za katerega domneva, da je eden ključnih vzrokov za težave slovenskih medijev. Ob tem izpostavljamo, da v kolikor želi država aktivno podpirati nastajanje in distribucijo deficitarnih vsebin (s področja kulture, znanosti, izobraževanja, zdravstva ipd.), mora poiskati druge finančne vire, nikakor pa ne sme z davki obremenjevati ponudnikov storitev dostopa do interneta in na ta način zviševati cen dostopa do interneta, ki so v nekaterih segmentih že sedaj med višjimi v Evropski uniji.

Za boljšo obravnavo dostopnosti medijev za ranljive skupine, invalide in starejše

Strinjamo se z ugotovitvijo ministrstva, da izboljšanje dostopnosti medijskih vsebin za ranljive skupine in invalide sodi med najpomembnejše pogoje za uresničevanje javnega interesa. Ob tem opozarjamo na več spornih zadev.

Ministrstvo je neprimerno določilo ciljne skupine. Strategija govori o ranljivih skupinah in senzornih invalidih. Dostopnost je treba zagotavljati širše, kot določa osnutek strategije. Ranljive skupine so tiste, pri katerih se prepletajo različne prikrajšanosti (na primer: materialna oziroma finančna, izobrazbena, zaposlitvena, stanovanjska in podobno) in ki so pri dostopu do pomembnih virov pogosto v izrazito slabšem položaju. Ranljive skupine so manj prilagodljive pri odzivanju na hitre in dinamične spremembe, ki jih prinaša sodobna družba. Mednje uvrščamo brezdomce, odvisnike od alkohola in nedovoljenih drog, osebe z izkušnjo nasilja, osebe brez dovoljenja za delo ipd. Med ranljive skupine lahko štejemo tudi begunce.

Pri invalidih, ki zahtevajo drugačno obravnavno pri dostopnosti do medijev, pa moramo upoštevati ne le senzorne invalide — gluhe in naglušne, slepe in in slabovidne ter gluhoslepe —, ampak zajeti vse skupine, ki se srečujejo z določenimi ovirami pri dostopnosti do medijev:

  • osebe z okvarami vida in sluha,
  • osebe z motnjami branja,
  • osebe z gibalnimi in kognitivnimi ovirami,
  • osebe s težavami v duševnem zdravju.

Med ciljne skupine je treba šteti tudi starejše prebivalce, ki se soočajo s pešanjem vida, sluha ter gibalnih in kognitivnih sposobnosti. Ker se delež starejših povečuje, se povečuje delež izključenih in diskriminiranih, ki nimajo zagotovljene polne dostopnosti do medijev.

Strategija mora zato zajeti vse naštete skupine in se ne osredotočati le na senzorne invalide. Predlagamo, da ministrstvo v strategiji ustrezneje opredeli ciljne skupine ter dokument terminološko in vsebinsko popravi.

Ministrstvo bi dostopnost do medijev moralo obravnavati celoviteje in sistemsko. Čeprav razumemo odločitev, da dostopnost določa le za RTV Slovenija, pa menimo, da bi  strategija k zagotavljanju dostopnosti morala spodbujati in vsaj deloma zavezovati tudi druge medije, javne in zasebne. Strategija bi morala določiti tudi usmeritve pri določanju ravni dostopnosti, zagotovo vsaj za RTV Slovenija.

Pri posebnih ciljih za RTV Slovenija opozarjamo, da mora strategija jasno določiti, da je dostopnost programskih vsebin RTV Slovenija treba zagotoviti na vseh platformah, kot so digitalno prizemeljsko omrežje, satelit, kabelsko distribucijski ali kabelsko komunikacijski sistemi in druge platforme, ki ponudnikom tehnično omogočajo razširjanje programskih vsebin do zainteresirane javnosti. Do nadaljnjega pa mora RTV Slovenija primarno dostopnost do programskih vsebin zagotavljati v svojem digitalnem prizemeljskem omrežju ter prek satelita.

Strategija ne poda izhodiščne dostopnosti v letu 2016. Zato je inkrementalno letno povečanje dostopnosti, ki ga določa, neprimerno, saj ne vemo, kakšna je dostopnost danes in kakšna bo ob koncu ciljnega obdobja leta 2025. Strategija mora izhajati iz izhodiščne dostopnosti in nato določiti ciljno dostopnost:

  • 100 % podnaslovljenih avdiovizualnih programskih vsebin ter branje podnapisov domače in tuje produkcije;
  • vsaj 20 % avdiovizualnih programskih vsebin, opremljenih z zvočnim opisom slike, domače in tuje produkcije;
  • vsaj 5 % avdiovizualnih programskih vsebin, opremljenih z znakovnim jezikom.

Predvsem je treba zagotoviti čim prejšnjo polno dostopnost tistih programskih vsebin, ki so bile določene v vladnih načrtih iz leta 2005 in kasneje. Po desetih letih RTV Slovenija namreč še zmeraj ne zagotavlja dostopnosti teh kategorij programskih vsebin, še zlasti ne dostopnosti živega programa.

Strategija mora problematiko dostopnosti nasloviti sistemsko, saj je treba preveriti primernost ureditve v zakonih na področju medijev, elektronskih komunikacij in invalidskega varstva.

V zvezi z ugotovitvijo, da javna služba RTV Slovenija obsega tudi posebej oblikovane vsebine in programe za senzorne invalide, opozarjamo, da so posebne vsebine smiselne kot dopolnilo rednega programa. RTV Slovenija bi v okviru javne službe morala zagotavljati čim večjo dostopnost oddaj v rednem programu, namenjenih vsem gledalcem. Posebne oddaje, če jih pripravlja sama ali v sodelovanju z invalidskimi organizacijami, pa mora financirati RTV Slovenija iz prispevka, v skladu z že obstoječo zakonodajo. Podobno velja za tematske programe.

Večjo vlogo bi moral dobiti Programski odbor za problematiko programskih vsebin za invalide, v katerega predlagajo člane reprezentativna združenja invalidov. Pregled sklepov od leta 2006 do danes namreč razkrije, da sta Programski svet in vodstvo RTV Slovenija v premalo upoštevala mnenja in sklepe Programskega odbora.

Druga mnenja o medijski strategiji